Deset napotkov za vadbo TAIJIQUANA

1. Vzravnana glava.
Drža telesa med izvajanjem forme naj bo vzravnana, v enakem položaju naj bo tudi glava. Misli je potrebno osredotočiti na vrhu glave. V pomoč naj bo napotek, da je glava v pravilnem položaju, če si zamišljamo, da je z vrha temena z vrvico narahlo pripeta pod strop. Tako bo glava naravno sedla na hrbtenico ter vrat in ne bo nagnjena nazaj, čeljust pa izbočena.
Naravno držo je potrebno doseči in ohranjati brez naprezanja in sproščeno, saj v nasprotnem primeru či in vitalna energija ne moreta gladko teči.

2. Pravilna drža prsnega koša in hrbta.
Prsni koš naj bo narahno usločen. Tako bo dih lažje zdrsel do spodnjega dela trebuha ali Tan Tiena. Izbočenje gornjega trupa ali prsenje otežuje dihanje in povzroča občutek oteženosti na vrhu telesa.
Velika sila se lahko sprosti samo, če je vitalna energija ohranjana v spodnjem delu trebuha.

3. Sproščen spodnji del trupa.
Področje pasu, torej spodnjega dela trupa, je dominanten del telesa. Samo če je področje pasu oziroma medeničnega dela trupa sproščeno, lahko noge stojijo dovolj stabilno. Vse gibanje je odvisno od gibanja pasu ali, kot pravi rek, vitalna energija prihaja iz pasu. Nenatančni in napačni gibi izvirajo iz napačnega gibanja pasu.

4. Čvrsto in prazno stojišče.
V TJQ je temeljnega pomena razlikovati med xu (praznim) in shi (čvrstim). Če je teža telesa na desni nogi, potem je ta čvrsto postavljena ob tla, medtem ko leva noga zavzame prazno stojišče. Če je teža na levi nogi, je ta čvrsto postavljena ob tla, medtem ko desna noga zavzame prazno stojipče. Samo tako se lahko telo obrača in premika spretno ter brez napora. V nasprotnem primeru je počasno in okorno, ter nesposobno stabilne in čvrste drže nog.

5. Spuščena ramena in komolci.
Ramena naj bodo v naravni in sproščeni drži. Komolci naj bodo ob telesu, saj je tako laže obdržati spuščena aramena. Dvignjena ramena povlečejo či za seboj, kar pomeni, da ostalo telo ostane brez čvrstine.

6. Uporaba mišljenja, ne moči.
Pogosto je mogoče slišati, da je neko vajo v TJQ treba narediti izključno z uporabo mišljenja in ne z uporabo sile. Seveda se ljudje potem vprašujejo, kako lahko večajo čvrstost, ne da bi delali z močjo. Kitajska tradicionalna medicina pravi, da v telesu obstaja sistem poti imenovanih jingluo (meridiani), ki povezujejo notranje organe z različnimi deli telesa oziroma telo v enovito celoto. Če na teh poteh ni ovir, potem bo vitalna energija neovirano tekla po vsem telesu. Ker vitalna energija na poti po telesu sledi mišljenju oziroma zavedanju, je treba med izvajanjem uporabljati mišljenje in ne moč. Z uporno vajo je tako mogoče pridobiti naravno in pristno notranjo moč. V TJQ jeziku se temu reče gibčen izgled, a silovita esenca ali povedano z metaforo, so to roke močne kakor jeklene palice ovite v bombažne kosmiče. Boksarji "zunanje šole" (veja wushuja s poudarkom na napadu, za razliko od "notranje šole", ki večjo pozornost posveča obrambi), izgledajo med svojo vajo zelo močni, a ko nehajo, je njihova moč proč. Lahko bi rekli, da obvladujejo neke vrste površinsko moč.

7. Usklajenost gornjih in spodnjih delov.
Teorija TJQ pravi, da so v stopalih korenine, v nogah sila, v pasu nadzor in v prstih izraz. Stopala, noge in pas tvorijo harmonično celoto. Ko se roke, pas in noge pričnejo premikati, jim naj pogled sledi. Temu se reče usklajevanje gornjega in spodnjega dela telesa. Če katerikoli del zamuja, bo gibanje nepovezano in zmedeno.

8. Harmonija notranjih in zunanjih delov.
Poudarek pri izvajanju TJQ je na mišljenju in zavedanju. Od tod reklo, da mišljenje ukazuje, telo pa uboga. S spokojnosto mišljenja bodo gibi uglajeni in elegantni. Kar se izvajanja forme tiče, obstajajo samo xu (prazno), shi (čvrsto), kai (odprto) in he (zaprto). Kai ne pomeni samo odpiranja štirih udov, temveč tudi mišljenja in he pomeni zapiranje mišljenja skupaj s štirimi udi. Popolnost je dosežena ob zedinjenju obeh in harmonizaciji notranjih ter zunanjih delov v celoto.

9. Pomembnost neprekinjenosti.
"Zunanja šola" wushuja, ki poudarja napad, uporablja silo, ki je nepremična in gibe, ki niso zvezni, temveč prekinjani. Tako pušča nasprotniku odprt prostor. V TJQ pa se pozornost usmerja v mišljenje in ne k moči, gibi pa so od začetka do konca neprekinjeni, v večnem kroženju. Kakor "reka brez konca" ali kakor "vlečenje svile iz sviloprejkinega zapredka".

10. Spokojnost gibanja.
V primeru "zunanje šole" je poudarek na poskakovanju, udarjanju in uporabi sile, kar pogosto privede do lovljenja sape. V TJQ pa je gibanje spojeno s spokojnost mišljenja. Počasnejše je gibanje, večji je učinek. Razlog je v globokem dihanju, ki ga je med počasnim izvajanjem mogoče povleči in potopiti v Tan tien. Učinek je blažilen za telo in mišljenje.